Zemljevid - Sighișoara

Sighișoara (nemško Schäßburg, madžarsko Segesvár, latinsko Castrum Sex) je mesto ob reki Târnava Mare v okrožju Mureș v Romuniji, v zgodovinski regiji Transilvanija. Po popisu prebivalstva iz leta 2011 ima 28.102 prebivalcev. Je popularna turistična destinacija zaradi dobro ohranjenega srednjeveškega mestnega jedra, ki je vpisana tudi na UNESCO-v seznam kulturne dediščine.

K mestu spada še sedem vasi: Angofa, Aurel Vlaicu, Hetiur, Rora, Șoromiclea, Venchi in Viilor.

V 12. stoletju je madžarski kralj v Transilvanijo povabil nemške obrtnike in trgovce, znane kot transilvanski Sasi, da bi se naselili in branili mejo kraljestva. Kronist Krauss piše o saškem naselju, kjer je danes Sighișoara, že leta 1191. V listini iz leta 1280 je omenjeno mesto, zgrajeno, kjer je bila rimska utrdba Castrum Sex ali 'šestkraki tabor', kar se nanaša na utrdbo v obliki nepravilnega šesterokotnika. Druga imena so Schaäsburg (1282), Schespurg (1298) in Segusvar (1300). Leta 1337 je Sighișoara postala središče za kralje, ki so leta 1367 dodelili naselju naslov mesta kot Civitas de Segusvar.

Mesto je imelo nekaj stoletij pomembno strateško in trgovinsko vlogo na robovih srednje Evrope. Sighișoara je postala eno najpomembnejših mest Transilvanije, ki so jo obiskovali obrtniki iz celotnega svetega rimskega cesarstva. Nemški umetniki in obrtniki so prevladovali in gradili utrdbe, ki so ščitile mesto. Ocenjuje se, da je imela v 16. in 17. stoletju Sighisoara kar 15 cehov in 20 obrtnih vej. V mestu je živel baročni kipar Elias Nicolai. Vlaški vojvoda Vlad II. Drakul (oče Vlada III. Drakule), ki je v mestu živel v izgnanstvu, je v mestu koval kovance (sicer je bilo kovanje kovancev monopol madžarskih kraljev v Ogrski) in izdal prvi dokument, v katerem je omenjeno romunsko mesto Sighișoara. Romunsko ime je bilo prvič potrjeno leta 1435 in izhaja iz madžarskega Segesvárja, var pomeni 'utrdba'.

V mestu je bil leta 1631 Jurij I. Rákóczi izvoljen kot transilvanski princ in ogrski kralj. Sighișoaro so v 17. in 18. stoletju zasedli vojaki, ogrozil jo je požar, pa tudi kuga. Pomembni viri za zgodovino Transilvanije v 17. stoletju, za obdobje 1606–1666, so zapisi Georga Krausa, mestnega notarja [3].

Na bližnji planoti Albești je bila 31. julija 1849 bitka pri Segesvárju, kjer je revolucionarno ogrsko vojsko, ki jo je vodil Jožef Bem, premagala ruska vojska pod vodstvom Ludersa. Leta 1852 so zgradili spomenik ruskemu generalu Skariatinu, ki je umrl v bitki. Madžarski pesnik Sándor Petőfi je tudi padel v bitki. Leta 1897 so mu postavili spomenik v Albeștiju. Po prvi svetovni vojni je Sighișoara s Transilvanijo pripadla Kraljevini Romuniji.

Središče je zgledno ohranilo značilnosti majhnega srednjeveškega utrjenega mesta in je vpisano na seznam Unescove svetovne dediščine. Vsako leto julija je v stari citadeli srednjeveški festival.

Sighișoara ima najlepšo in dobro ohranjeno naseljeno citadelo v Evropi z izvirno srednjeveško arhitekturo in je eno redkih utrjenih mest, ki so še vedno naseljena. Mesto je sestavljeno iz dveh delov. Srednjeveška utrdba je bila zgrajena na vrhu hriba in je znana kot Citadela (Cetate). Spodnje mesto leži v dolini reke Târnava Mare.

Hiše v Citadeli kažejo glavne značilnosti obrtnega mesta, vendar pa je nekaj hiš, ki so pripadale nekdanjim patricijem, kot sta Beneška hiša ali Zelena hiša in Jelenova hiša.

V letih 2001 do 2003 so v bližini Sighișoare v naravnem rezervatu Breite začeli graditi tematski park Drakule, vendar je bila gradnja ustavljena zaradi močnega nasprotovanja lokalnih skupin civilne družbe ter državnih in mednarodnih medijev ter politično vplivnih oseb. Park bi zmanjšal pomembnost srednjeveškega sloga mesta in uničil naravni rezervat.